Povprečen odrasel človek v našem okolju naj bi zaužil 65 % energije v obliki ogljikovih hidratov, 20 % v obliki maščob in 15 % v obliki beljakovin. Ogljikovi hidrati, maščobe in beljakovine morajo biti visoke kakovosti in pridobljeni s polnovredno hrano. Le tako z vnosom energije in osnovnih makrohranil dobimo tudi potrebne vitamine, minerale in fitohranila.
Maščobe delimo na dve glavni vrsti, in sicer nasičene in nenasičene maščobe. Nasičenih maščob naše telo ne potrebuje oziroma lahko le-te celo škodijo. Glavna vira teh maščob sta meso in mlečni izdelki. Nenasičene maščobe so mononenasičene, katerih dober vir je olivno olje, in polinenasičene, ki se nahajajo v oreščkih, semenih in ribah. Nekatere polinenasičene maščobe (linoleična, omega-6 ter alinolenska, omega-3), so nepogrešljive za delovanje možganov in živčnega sistema, imunskega sistema, sistema srca in ožilja ter kože. Nujno potrebne nenasičene maščobne kisline se hitro uničijo s temperaturo in stikom z zrakom, zato je svež vir nujno potreben. Predelana hrana vsebuje zelo malo ali nič nenasičenih maščobnih kislin, namesto tega vsebuje zelo obstojne hidrogenirane maščobe, ki so bolj škodljive kot nasičene maščobe.
Beljakovine so sestavljene iz osnovnih 20 gradbenih enot aminokislin. Med aminokislinami je osem takih, ki jih naše telo ne more narediti, in jih zato imenujemo esencialne aminokisline. Te so osnova za sintezo (proizvodnjo) vseh ostalih neesencialnih aminokislin. Delitev aminokislin na esencialne in neesencialne je nekoliko zastarela, kajti danes vemo, da lahko vsaka neesencialna amino kislina postane esencialna, če telesu manjka encimov in kofaktorjev (vitaminov in mineralov), ki so potrebni za njeno proizvodnjo. Poleg tega, da so beljakovine gradbeni element telesa, jih potrebujemo tudi za izdelavo hormonov, encimov, protiteles, nevrotransmiterjev in transportnih sistemov. Pomembna je tako količina kot kakovost beljakovin. Kakovost (popolnost) je določena z razmerjem posameznih aminokislin in vsebnostjo vseh osmih esencialnih aminokislin. Beljakovinske potrebe so odvisne od starosti, teže in aktivnosti. Povprečna odrasla oseba naj ne bi presegla 35 gramov beljakovin dnevno. Presežki bremenijo telo in lahko vodijo k razvoju različnih bolezni. Najbolj popolne beljakovine so v jajcih, kvinoji, soji, mesu, ribah, leči, fižolu, … Živalskih viri ponujajo sicer kakovostne beljakovine, vendar za visoko ceno velike količine nasičenih maščob. To je pri zdravem prehranjevanju treba upoštevati. Rastlinski viri proteinov so običajno hkrati tudi vir kompleksnih ogljikovih hidratov in nenasičenih maščob.
Ogljikovi hidrati so glavno gorivo za delovanje našega telesa, in sicer so dveh oblik: enostavni (sladkor, med, sladkarije, rafinirana (prečiščena) živila) in kompleksni (žita, zelenjava, sadje). Hitrodelujoči enostavni sladkorji hitro povečajo krvni sladkor, čemur vedno sledi hiter padec krvnega sladkorja. Nasprotno pa počasi delujoči kompleksni sladkorji ne zvišajo znatno krvnega sladkorja in delujejo kot vir energije veliko več časa. Čeprav sadje vsebuje enostavne sladkorje, je njihovo delovanje počasno zaradi prisotnosti kompleksnih ogljikovih hidratov (vlaknin). Izjema so banane, datlji in grozdje, ki vsebuje več enostavnih hitrodelujočih sladkorjev in jih v zdravem prehranjevanju uživamo le občasno.